Pri tem se rad pojavi ugovor, da za tako prehransko nostalgijo nimamo časa, saj sta sveže sadje in sveža zelenjava po novem tako ali tako na voljo leto in dan, ponudba vloženega sadja in zelenjave pa je tako raznolika in poceni, da se doma ni vredno ubadati z vlaganjem. To je morda že res, toda kakovostna, ekološko pridelana sadje in zelenjava za ozimnico nista na voljo kar vedno in povsod. Poleg tega se industrijski shranki ne morejo primerjati z odličnejšimi domačimi, če ustvarjalnosti med vlaganjem niti ne omenjamo. Vseeno sta sveže sadje in zelenjava bolj hranilna od vložene hrane, le naravno kisana je pri tem velika posebnost. Z nekaj preizkušanja in nato izkušenj jo lahko sami preprosto pripravimo doma.
Tako nam ne ostane nič drugega, kot da v iskanju najboljše ekološko pridelane hrane pridemo naravnost do vira. Če doma nimamo primernega prostora za hranjenje, torej hladne shrambe ali kleti, je najenostavneje, da se s pridelovalcem, če je seveda možno, dogovorimo za okvirno količino sadja in/ali zelenjave, ki jo bomo kupili čez zimo, in jo nato jemljemo postopoma. "Virtualna" ozimnica torej, ki pa se materializira na povsem okusen način.
SADJE ZA ZIMO TUDI POSUŠIMO. Ni ga odličnejšega domačega suhega sadja od suhih hrušk, zato je kar škoda, če jih ne posušimo zabojček ali dva. No, morda tri. Običajno je jeseni tudi več kot dovolj sliv za zalogo suhega sadja in za dobro prebavo. In če se naveličamo te ali one sorte jabolk, ki bogatijo ozimnico, posušimo tudi te.
KAKO IN KJE SHRANIMO ozimnico, je v veliki meri odvisno od velikosti in temperature prostora, ki ji je namenjen. Sadje in zelenjavo shranjujemo v zabojčkih, po možnosti v ločenih prostorih. Temperatura naj bo karseda nizka, prostor ne presuh. Kje so tiste hladne kleti, ki so nekoč bile, še pred prihodom peči za centralno kurjavo? Korenasto zelenjavo zaščitimo pred izsuševanjem tako, da zabojček pokrijemo s polietilensko folijo. Žita shranimo na temnem, v dobro zaprtih običajnih ali večjih steklenih kozarcih za vlaganje, v katerih jih gotovo ne bodo načele ličinke skladiščnih moljev, ki se sicer rade gostijo z zrni vseh vrst, do katerih se pregrizejo tako skozi papir kot skozi blago.KAKO PRIPRAVIMO za pozno jesen in zimo shranjeno hrano, svetujejo posamezne vrste hrane same. Nekaj jabolk veselo zgrizemo vsako jutro, za zdrav zajtrk in za dobro prebavo. Poleg tega so jabolka priročna prenosna malica na izletih in med običajnimi dnevnimi opravki.
Korenasto zelenjavo nastrgamo na solate, jo skuhamo v sopari in začinimo z zelišči po okusu, z oljčnim ali bučnim oljem ter sojino ali ribjo omako. Po odličnosti med tovrstno zelenjavo vsekakor prednjači korenček. Ne pozabimo niti na juhe in enolončnice. Krompir skuhamo ali spečemo kar z lupino vred in ga z njo vred tudi pojémo, ker je pod njo največ rudnin. Pa še okusna je.
Žita so zelo živodejna hrana, če jih pred pripravo nakalimo in se nato pregrizemo skoznje, na primer v solatah. Nekaj manj, a v primerjavi s kruhom še vseeno na zavidljivo visoki hranilni ravni so kuhana nakaljena žita. Dodamo jim zelišča ali začimbe, nekaj sveže zelenjave, denimo nastrgano rdečo peso, korenček ali črno redkev, ali pa jih zabelimo s praženo čebulo ter z oljčnim ali bučnim oljem. Tudi malce sojine omake ne škodi.
Iz žit - predvsem pšenice - vzgojimo žitno travo. Njen sok, ki ga pripravimo z ročno stiskalnico za jagodičje, je med najbolj živodejnimi hranili sploh. Če imamo radi kruh in podobne pečene reči, ni odveč vedeti, da nam dajo največ, če zrnje zmeljemo v moko šele tik pred pripravo. No, s tem je že več opravka in vsekakor zelo ustvarjalna zgodba zase.
