Brezplačna dostava pri nakupu nad 65 €
Prehiteti apetit za sebični gen
V ZDA, ki ne slovijo po zdravi prehrani, se manj kot 3 % ljudi prehranjuje v skladu z uradnimi prehranskimi priporočili (Milton, 1998). A tudi v Sloveniji ni veliko bolje. Po raziskavi, ki smo jo opravili med zaposlenimi v transportu, je le 2,6 % anketirancev odgovorilo, da uživajo po 5 porcij sadja in zelenjave na dan, kolikor jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija. Že pred desetletji je bilo v večini razvitih dežel, vključno s Slovenijo, več kot polovica prebivalcev pretežkih (ITM 25 ali več) (Seidell, Flegal, 1997), z leti pa se je stanje še poslabšalo.
K slabemu prehranjevanju gotovo prispevajo slabe prehranske navade. Toda, če opazujemo obnašanje živali, ki delujejo instinktivno, vidimo, da tudi one rade jedo preveč. Veterinarji ugotavljajo, da je polovica naših psov in mačk pretežkih (Vidic, 2008). Pa ne gre le za preveč užite hrane; tudi živali imajo raje manj zdrava živila kot zdrava. Marsikdo je že doživel, da je na pomladni dan na kozarec gostega industrijsko pripravljenega soka, ki si ga je nalil na terasi, priletela čebela. Sok ji je bil bolj vabljiv kot njena naravna hrana na bližnji cvetoči češnji, na katero se je navajala milijone let. Podobno izbirajo tudi otroci, ki delujejo bolj spontano kot odrasli. Če daš otroku na izbiro jabolko ali čokoladno tortico, bo izbral tortico.
Apetit za sebični gen
Zakaj nas narava usmerja k izbiri prehranskih rešitev, ki so v škodo našemu zdravju? Na to vprašanje sem z dr. Borutom Poljšakom, dr. Marjanom Simčičem in dr. Polom Tijskensem odgovoril z novo teorijo o »apetitu za sebični gen«, ki je bila objavljena v uglednih znanstvenih revijah (Ostan et al., 2009, 2010). Gre za aplikacijo teorije sebičnega gena biologa Richarda Dawkinsa na področje prehrane.
Dawkins je v svoji uspešnici Sebični gen iz leta 1976, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Dawkins, 2006), odgovoril na vprašanje, kateri cilj poskušajo doseči živali v svojem instinktivnem delovanju: zdravo življenje in dolgoživost ali reprodukcijo. Omenjena cilja se v prehranskem pogledu močno razlikujeta. Za zdravo življenje je potrebna relativno skromna polnovredna hrana, za uspešno reprodukcijo pa se moramo prehranjevati bolj kalorično in tudi sicer z bogatejšo hrano. To velja zlasti za ženske v času nosečnosti in dojenja, a tudi moška spolna dejavnost zahteva več energije in hranil kot običajna preživetvena dejavnost.
In kateri od teh ciljev je pomembnejši? Narava daje prednost reprodukciji. Že v otroštvu nas z instinktivnimi nagnjenji usmerja k obilnejši hrani kot je potrebna za preživetje. V odraslosti nam to daje reproduktivno prednost, dolgoročno pa skrajšuje življenje, saj je vir raka, bolezni srca in ožilja, sladkorne in drugih degenerativnih bolezni. A narave ne zanima, kaj se z nami dogaja v post-reproduktivnem obdobju. Prevelik apetit nam ostane tudi, ko že »srečamo Abrahama«; kot bi nam naši geni hoteli reči: »Ti kar lepo pridno jej, čim več boš pojedel, tem prej boš šel pod rušo in pustil prostor drugim!«
Prehiteti nezdravi apetit
Ob tem šokantnem spoznanju mi je postal problem nezdravega prehranjevanja mnogo težje rešljiv kot sem mislil dotlej. Dokler sem menil, da izbiramo nezdravo prehrano le zaradi slabih prehranskih navad, sem se nadejal, da se bom po spoznanju, kaj je optimalna prehrana, nekaj časa privajal nanjo in bom potem užival v zdravi prehrani. A če je želja po nezdravi hrani v nas vrojena, nas bo večno privlačevala. Seveda se lahko zavestno odločimo, da ne bomo posegali po njej, da se bomo imeli stalno »na vajetih«. A to ni rešitev, ki bi mi ustrezala, pa tudi večini prebivalstva ne. Narava nas vodi k svojim ciljem z užitki, ki so nekaj naravnega. So kot češnjica na torti življenja. Za polnost življenja moramo doživljati tudi prehranske užitke.
A če nas narava s prehranskimi užitki zapeljuje in vodi proč od zdravja, se jim ne kaže slepo predajati. Narava ima zmeraj prav, mora zmagati, a potrebno jo je nekako preslepiti. To storimo lahko tako, da si privoščimo užitke, ki so manj nevarni ali sploh niso nevarni. Če se že zjutraj potešimo z njimi, bo kasneje želja po prehranskih »grehih« manjša. Tej novi poti pravim »prehitevanje apetita za sebični gen«.
In kako naj jo uresničimo? Ponujata se nam dve možnosti: »Nazaj k naravi!« in »Naprej k naravi!«.
Nazaj k naravi
Obstajajo povsem naravna sredstva, s katerimi lahko zmanjšamo željo po hrani. Naj navedem le nekaj primerov in naše knjige »Ko zdravila odpovedo« (Ostan et al., 2001):
Proti prevelikemu apetitu pomaga pitje vode. Če smo dehidrirani, nam žal narava tega ne pokaže pravočasno v obliki žeje, pač pa sprva kot utrujenost in občutek lakote. Tako marsikdaj zvečer posežemo po piškotku, v resnici pa smo dehidrirani. Če bi čez dan popili vsaj 1,5 l vode, bi bilo želje po večernih prigrizkih manj. Tudi željo po čokoladi lahko zmanjšamo.
Čokolada spodbuja ustvarjanje serotonina, hormona sreče. Lahko pa si ga pridelamo tudi s sončno svetlobo. Ena ura bivanja na zunanji dnevni svetlobi (brez očal) nam zadošča, da si ustvarimo dnevno potrebno količino serotonina in bo želje po čokoladi manj.
Želje po sladkarijah bo manj, tudi če užijemo dovolj sadja in zelenjave.
Te prvine zdravega načina življenja smo na Univerzi v Ljubljani oblikovali v metodo »2+5«.
Naprej k naravi
Žal živa bitja nismo popolnoma prilagojena na okolje, ugotavlja biolog Richard Dawkins 1982). Tako se pri človeku na primer pomanjkanje kake rudnine ne pokaže kot želja po hrani, ki jo vsebuje, pač pa kot želja po kalorični hrani. Genetsko smo pač še kamenodobna bitja, ki so se hranila z nabrano polnovredno hrano. Če je naš prednik pojedel več take kalorične hrane, je dobil tudi več rudnin. Danes pa nas ta želja privede do »piškota«, ki je rudninsko prazen. Pa tudi industrijsko pridelana zelenjava in sadje sta prehransko obubožana, zato že uživanje biološko pridelane hrane zmanjšuje pretiran apetit.
Če ni ustrezne naravne rešitve, pa je smiselno stopiti v bio trgovino in povprašati po kakem kakovostnem prehranskem dopolnilu, da si zagotovimo manjkajoče rudnine in druga esencialna hranila. To je še toliko bolj smiselno v starosti, ko organizem ne zmore več pridobiti dovolj esencialnih hraniv niti iz polnovredne, biološko pridelane hrane.
Izbrana prehranska dopolnila proučujem in preizkušam od leta 1998. Z leti sem oblikoval trimesečni program »prehranske prve pomoči«, ki temelji na uživanju vrhunskih prehranskih dopolnil. Namenjen je zlasti osebam, ki so oslabele zaradi starosti ali prebolene bolezni, koristi pa tudi čilim. Celoviteje sem ga opisal v svoji knjigi »Prijateljem najboljše« (Ostan et al, 2013).
Dr. Iztok Ostan, januar 2021
Za blog Bio prodajalne Norma
Viri:
Dawkins, R.(1982). The Extended Phenotype: The long Reach of the Gene. Oxford, New York: Oxford University Press.
Dawkins R (2006). Sebični gen. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Milton, Katharine (1998): Eating What Comes Naturally: An Examination of Some Differences Between the Dietary Components of Humans and Wild Primates. – Williamburg, Virginia: The Origins and Evolution of Human Diet, 14th International Congress of Anthropological and Ethnological Sciences, July 26-Agust 1; http://web.cast.uark.edu/local/icaes/conferences/wburg/posters/kmilton/kmilton.html, 20. 1. 2021.
Ostan, I., Ambrozius, B., Ostan, A. (2001). Ko zdravila odpovedo. Ljubljana: AURA.
Ostan, I. (2013). Prijateljem najboljše!: Sistem prehranske prve pomoči. Koper: Institut.O.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens L.M.M. (2009). Nutrition for the Selfish Gene. Trends Food Sci Tech, 20, 355-365.
Ostan, I., Poljšak, B., Simčič, M., Tijskens, L.M.M. (2010). Appetite for the Selfish Gene. Appetite, 54,3, 442-449.
Seidell, J. C., & Flegal, K. M. (1997). Assessing obesity: classification and epidemiology. British Medical Bulletin, 53, 238–252.
Vidic, B. (2008). Prehrana psov in mačk ter zdravje. Vita, strokovna zdravstvena revija, XIV(63), 15–16.
