Brezplačna dostava pri nakupu nad 65 €
STRAH – valuta s (pre)visokim menjalnim tečajem
Strah je valuta, s katero z nami trgujejo banke, zavarovalnice in vlade. V zameno za naš strah nam namreč nudijo kredite, zavarovanja, lažno varnost. Strah, nezaupanje in občutki pomanjkanja so zelo močni gospodarski mehanizmi.
Več kot je v nas strahu, več nam ga lahko odvzamejo s tem, da nam ponujajo izdelke in storitve za življenje brez strahu. Ampak, ali je temu res tako?
Predstavljamo si drugačen svet
Predstavljajmo si, da zjutraj zapustimo svoje bivališče brez strahu, ali bomo ta dan zmogli narediti vso delo in brez pritiska, da brez dela morda ne bi zmogli preživljati družine. Na avtobusu ali vlaku se usedemo zraven tujca in se z njim pričnemo pogovarjati brez strahu, da bi to za katerega od obeh utegnilo biti nelagodno.
Če ne bi poznali strahu, potem v družini, na delovnem mestu ali v prometu ne bi imeli potrebe po dokazovanju, ne bi izsiljevali in iskali pozornosti. Čisto preprosto bi se zavedali svoje vrednosti. Jedli bi samo tedaj, ko bi bili resnično lačni in ne, ker moramo nasititi neke frustracije ali strahove. Nakupovali bi samo, ker bi nekaj zares potrebovali, ne pa iz dolgočasja, zaradi pogoltnosti ali potrebe po razkazovanju.
Če se počutimo varni, tudi denarja ni potrebno več kopičiti. Samote ali samih sebe nas ni več strah. Ne potrebujemo več TV programov, da nas zamotijo in ni nam potrebno potovati okrog pol sveta, da najdemo vznemirjenje, kajti tam kjer smo, smo z vsem srcem in povsem brez strahu. In ker smo bolj prisotni, vidimo kdaj nas sosed zares potrebuje in mu priskočimo nesebično na pomoč. Tudi nam tako ni nerodno zaprositi za pomoč. Danes to realnost nekatere skupnosti že živijo.
Za industrijo in svetovno trgovino je takšno razmišljanje seveda prava nočna mora. Če bi ljudje manj potrebovali in manj trošili, potem bi banke, zavarovalnice in mnoge veje gospodarstva izgubile tla pod nogami.
Za svojo vsakdanjo srečo ne potrebujemo vsega tega, kar se tovori čez vsa svetovna morja. Mnoge potrebne stvari znamo v naši regiji izdelati tudi sami. Če bi se ladijski prevozi zmanjšali, bi nam bili kiti silno hvaležni, saj bi svetovna morja postala vsaj malo tišja.
S pomočjo sodobne permakulture, obveščenosti in osveščenosti ter v sodelovanju z naravo bi lahko veliko pridelali v Sloveniji in iz prekomorskih dostav le občasno dobili kakšne luksuzne dobrine. Ampak pridelavo hrane na zemlji si predstavljam tako, da ima slovenski kmet ob svojem delu tudi čas za svojo družino in za oddih ter da lahko plačuje prispevke za svojo starost. Sem za pravičnost in sorazmernost v vseh fazah od njive do mize.
Družbeno odgovoren kupec
Potrošniki so na svojih nakupnih pohodih še vse prepogosto na avtopilotu. In včasih razmišljam, da tako kot podjetja za nekatere svoje aktivnosti prejemamo certifikate, ker moramo dokazati, da smo nekaj dejansko naredili in to tudi živimo in ne zgolj govorimo, tako bi tudi kupci lahko prejeli certifikat »družbeno odgovoren potrošnik«, ker so ozaveščeni potrošniki, ki to, v kar verjamejo, tudi živijo.
Ker je družbeno odgovorna potrošnja hrane izjemno široka tema, bi danes samo izpostavila učinkovitost v lastnem gospodinjstvu: načrtovanje tedenskega jedilnika lahko precej razbremeni družinski proračun. Če se nakup živil načrtuje, se za nakup hrane potroši manj in po vsej verjetnosti – če se posameznik tako odloči – tudi bolj zdravo jé. Skrbno načrtovana nabavljena zdrava hrana tako tudi manj krat roma direktno iz hladilnika ali lonca v koš. Pri nas doma to načelo razmeroma dobro deluje.
Direktorica
Silva Verglez
