Norma Ljubljana 0590 45 500 Norma Maribor 02 320 40 22 Norma Celje 03 620 22 18 Norma Krško 07 492 51 51
Preko 3000 izdelkov v BIO kakovosti
 
Jamčimo najvišjo kakovost BIO izdelkov
V košarici
Vaša košarica je prazna
V košarici
Vaša košarica je prazna.

Amalgamske zalivke - skrita nevarnost v ustih

28.3.2012
Natisni

Amalgamske zalivke (»sive plombe«) so se prvič pojavile leta 1918, ko so jih zobozdravniki začeli uporabljati zaradi njihove dobre vezave v zobeh in primernih mehaničnih lastnosti. Amalgamske zalivke so bile (in so še danes) veliko cenejše od srebrnih ali zlatih zalivk in tako ostajajo številka ena na tudi slovenskem trgu. Že leta 1926 pa je nemški kemik dr. Alfred Stock opozoril na izparevanje živega srebra iz amalgamskih zalivk. Na podlagi raziskav je dokazal, da živo srebro prehaja v nosno sluznico in od tam v možgane. Za njim je izšlo še veliko člankov in raziskav na to temo, vendar pa se za njih stroka ni zavzela (nekaj zobozdravnikov je zaradi opozarjanja na nevarnosti amalgamskih zalivk celo izgubilo licenco)!

 

Živo srebro

 

Verjetno se izogibate morskim ribam in mehkužcem, saj vsebujejo težke kovine, prav tako ste zelo previdni pri uporabi termometra, saj veste, da je vdihavanje hlapov živega srebra nevarno. Žal pa mogoče ne veste, da se največ živega srebra skriva prav v vaših zobnih zalivkah. Amalgamske zalivke so sestavljene iz 50 % živega srebra, 30 % srebra, 12 % bakra, 4 % cinka in 1 % kositra. Amalgamske zalivke nosi 75 % Slovencev, saj je tovrstna zalivka narejena bistveno hitreje kot kompozitna (bela), s tem pa si zobozdravniki prihranijo več časa. Ker imajo v Sloveniji zavarovalnice težave s premalo podeljenimi koncesijami, imajo zobozdravniki preveč pacientov oziroma premalo časa za pacienta. In krog je sklenjen.

 

 

Kaj so odkrili tisti, ki naj bi molčali?

 

Leta 1967 je Dr. Lamagos opozoril, da živo srebro preko sluznice prehaja v možgane, kjer se ujet kopiči.

 

Leta 1979 je več raziskav pokazalo, da živo srebro izpareva iz amalgamskih zalivk ob žvečenju, umivanju zob in ob stiku z višjo temperaturo (kadar jemo in pijemo vročo hrano).

 

Leta 1984 je avtopsija pokazala neposredno povezavo med koncentracijo živega srebra v možganih umrlih in številom zalivk v njihovih zobeh.

 

Leta 1985 sta M. Vimy in F. Lorscheider pod drobnogled vzela koncentracijo izločenega živega srebra ob žvečenju žvečilnega gumija. Ugotovila sta, da šele 90 minut po žvečenju raven živega srebra pade na normalno vrednost.

 

Profesor biokemije na Univerzi Kentucky, Dr. B. Haley je odkril, da živo srebro iz amalgamskih zalivk povzroča poškodbe nevronov, ki so skoraj enake kot pri Alzheimerjevi bolezni. Živo srebro v možganih najbolj prizadene centre za spomin.

 

Zanimivo je tudi odkritje Dr. Diane Echeveria. V svoji raziskavi je dokazala, da zobozdravniki kažejo bolj razvite klasične znake kronične zastrupitve z živim srebrom. Na Švedskem pa so ugotovili, da je koncentracija živega srebra v češeriki švedskih zobozdravnikov kar 40-krat večja od povprečja običajne populacijie

 

 

 Živčni sistem

 

 

Skozi stoletje so dokazali tudi:

  1. Živo srebro iz amalgamskih zalivk prizadene predvsem živčevje.
  2. Živo srebro povzroča pogoste prehlade, bolečine v sklepih, avtoimune bolezni, pešanje spomina, glavobole in čustvene odklone.
  3. Med cinkom in bakrom, ki se nahajata v amalgamskih zalivkah, nastaja galvanski tok reda velikosti 1 V ali celo več. Naši možgani imajo tokove reda 150 mirkoV in zato tok, ki nastaja med cinkom in bakrom moti delovanje možganov, med tem pa povzročajo tudi uhajanje živega srebra iz zalivk.
  4. Dolgotrajna izpostavljenost nizkim ravnem živega srebra lahko vodi v razvoj številnih degenerativnih bolezni kot so multipla skleroza, že omenjena Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen in amiotrofična lateralna skleroza.
  5. Živo srebro povzroča neplodnost. Ženske, preobčutljive ali alergične na živo srebro, razvijejo protitelesa, ki reagirajo s spermo pobijajo spermije. Živo srebro zavira delovanje cinka in magnezija, ki sta v moškem telesu odgovorna za gibljivost spermijev. Živo srebro vpliva tudi na nizek libido.

 

Različni smo si

 

V naših jetrih obstajajo tri vrste veznih apolipoproteinov E (E2, E3 in E4), ki so med drugim odgovorni tudi za vezavo in izločanje živega srebra iz telesa. Ljudje, ki imajo v krvi E4 so manj sposobni vezati in izločiti živo srebro iz možganov, kot tisti, ki imajo v krvi E2 in E3. Tisti z manjšo sposobnostjo izločanja živega srebra iz možganov imajo tudi manjšo vsebnost živega srebra v laseh in nohtih. Ljudje s takim genom so zato bistveno bolj ogroženi kot drugi, zato si s testom preverite kateri tip apoliproteinov imate v krvi.

 

 

Preberi si še:  Varno odstranjevanje amalgamskih zalivk in čiščenje nakopičenih zalog živega srebra

 

 

Natisni




Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov. Podrobnosti o piškotkih.
Strinjam se
Zapri