Norma Ljubljana 0590 45 500 Norma Maribor 02 320 40 22 Norma Celje 03 620 22 18 Norma Krško 07 492 51 51
Preko 3000 izdelkov v BIO kakovosti
 
Jamčimo najvišjo kakovost BIO izdelkov
V košarici
Vaša košarica je prazna
V košarici
Vaša košarica je prazna.

Dodatki v prehrani

5.2.2012
Natisni

 

 


Sadna ploščica Lubs z okus mandlja in vanilije brez dodatkov, brez sladkorja, brez medu

 

Dodatki v prehrani že od nekdaj spremljajo človeštvo. Že pred več kot 10 tisoč leti so ljudje konzervirali hrano s pomočjo dima, alkohola, kisa, olja in začimb. Tem naravnim dodatkov so Evropejci dodali še žveplovo kislino in okrog leta 1700 soliter (nitrat), ki sta bila predvsem močna konzervansa. Pravi razcvet dodatkov se je začel po letu 1950, v času razvoja znanosti, povečane blaginje in povečane zahtevnosti potrošnikov. Do konca leta 1960 je prehranska industrija uporabljala že več kot 2500 različnih kemikalij za dodatke k živilom, danes pa ta seznam obsega čez 2800 spojin. Zaradi številčnosti dodatkov je Evropska unija razvila sistem poimenovanja, v katerem ima vsak dodatek svojo številko, pred njo pa stoji črka E. Tako so označeni vsi – od nedolžnega vitamina C oziroma askorbinske kisline (E300) do kontroverznih dodatkov, kot je ciklamat (E952). Tukaj bi vas rada opozorila, da so aditivi (dodatki) v živilih lahko označeni s posebnim imenom ali prepoznavno črko E in številko. Nekateri proizvajalci aditive raje označijo s posebnim imenom kot pa s črko E in številko, saj tako aditiv »skrijejo« pred tistimi potrošniki, ki zavračajo živila z vsebnostjo E-jev. 

 

Dodatke k prehrani lahko razdelimo v osem skupin: antioksidanti, arome, barvila, konzervansi, emulgatorji, stabilizatorji in zgoščevalci, kisline in drugi dodatki.

 

Eden najpomembnejših in tudi najbolj zdravju nevarnih dodatkov so barvila (E100 – E180). Tudi barvila delimo v tri skupine:

  • naravna barvila (to so predvsem klorofil, karoten in flavonoidi, ki jih najdemo v rastlinah),
  • barvila, ki nastanejo med kuhanjem in pripravo ter
  • umetna barvila.

Čeprav ima prehranska industrija na voljo čedalje več naravnih barvil, še vedno uporablja veliko količino umetnih. Umetna barvila imajo namreč močnejšo bravo od naravnih, so cenejša in obstojnejša. Večina teh barvil je bila izvirno pridobljena iz katrana in so se zato imenovala katranska barvila.

 

 

 

Danes barvil ne pridobivajo več iz tega vira, se jih pa je obdržal ta izraz. Kemično so bila ta barvila azospojine, kar pomeni, da vsebujejo kemično skupino azo, ki jim daje barvo. Leta 1937 so odkrili, da barvilo z imenom »masleno rumeno« povzroča raka pri podganah. Tako so postala sumljiva tudi ostala azobarvila in so zato začela izginjati s seznama dovoljenih dodatkov. Danes so v uporabi tri azobarvila: E110, E129 in E123. Trenutno je v EU dovoljenih 17 umetnih barvil, na Norveškem pa umetna barvila sploh niso dovoljena. Na črnem seznamu so vsa barvila, med njimi najbolj izstopajo eritrozin (E127) in tartazin (E102). Slednji naj bi izzval alergične reakcije, astmo, migreno in raka. Eritrozin pa domnevno povečuje raven hormonov in zato povzroča raka ščitnice.

 

V Normi vam ni potrebno brati deklaracij in preverjati ali hrana oziroma sladica, ki jo bo zaužil vaš otrok, vsebuje nevarne aditive. Ekološka hrana ima stroge zakonske strokovne normative ter etična pravila, ki proizvajalcem ne dovolijo uporabe zdravju škodljivih sestavin.

Natisni




Da bi vam olajšali uporabo našega spletnega mesta, uporabljamo piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov. Podrobnosti o piškotkih.
Strinjam se
Zapri